• Zadnji prispevki
  
• junij 2010
  
• maj 2010
  
• april 2010
  
• marec 2010
  
• februar 2010
  
• januar 2010
  
• december 2009
  
• november 2009
  
• oktober 2009
  
• september 2009
  
• avgust 2009
  
• julij 2009
  
• junij 2009
  
• maj 2009
  
• april 2009
  
• marec 2009
  
• december 2008
  
• november 2008
  
• oktober 2008
  
• september 2008
  
• avgust 2008
  
• julij 2008
  

• Vsi prispevki
  
• Svet:
  
• Dogodki
  
• Okolje
  
• Narava
  
• Misel
  
• ŽIVALI
  
• GOBE
  

• Dobro da smo v EU!
  21.6.2010 23:14:00
  
  
• No, zdaj sem postal še Andrej!
  20.6.2010 23:15:00
  
  
• Na Mavčo bajto je prišel Beno
  10.6.2010 23:19:00
  
  
• Izobraževanje za sadjarske mojstre
  8.6.2010 23:05:00
  
  
• Skozi hruško perunika…
  7.6.2010 23:14:00
  
  
• Res je lep, les
  2.6.2010 23:21:00
  
  
• Ali naj podprem referendum za Hrvate?
  1.6.2010 21:50:00
  
  
• Travniki so že razcveteni,
  31.5.2010 23:35:00
  
  
• Zelišča v knapovški košti
  28.5.2010 21:57:00
  
  
• Na glavo obrezan drevored – anketa
  24.5.2010 0:13:00
  
  
• 2. pikado turnir na Muti
  22.5.2010 22:51:00
  
  
• Mali jesen, pečni jasen
  19.5.2010 23:54:00
  
  
• Kozja zloženka
  18.5.2010 22:58:00
  
  
• Urejena parkovna podoba pred ND Mežica
  16.5.2010 23:11:00
  
  
• Gutnštanar manjka!
  15.5.2010 21:26:00
  
  
• Čmrčki, smrčki, mavrahi, maravhi…
  13.5.2010 18:52:00
  
  
• Referendum ja, ne, za - proti?
  12.5.2010 23:15:00
  
  
• Koroški pungrat, trave in rože
  12.5.2010 9:09:00
  
  
• Piki se je na ogled postavil.
  10.5.2010 22:35:00
  
  
• Koroški pungrat
  9.5.2010 23:15:00
  
  

• frank:
  Skozi hruško perunika…
  1.7.2010 15:08:00
  
  
• Štefan:
  Skozi hruško perunika…
  1.7.2010 11:22:00
  
  
• frank:
  Skozi hruško perunika…
  1.7.2010 8:50:00
  
  
• Štefan:
  Skozi hruško perunika…
  30.6.2010 21:23:00
  
  
• Tam eden:
  Skozi hruško perunika…
  30.6.2010 8:56:00
  
  
• Štefan:
  Skozi hruško perunika…
  29.6.2010 23:10:00
  
  
• duhec:
  Skozi hruško perunika…
  29.6.2010 20:25:00
  
  
• frank:
  Skozi hruško perunika…
  29.6.2010 9:39:00
  
  
• Štefan:
  Dobro da smo v EU!
  22.6.2010 12:44:00
  
  
• Tam eden:
  Dobro da smo v EU!
  22.6.2010 10:26:00
  
  

• TRESKA
  
• emetadindon
  
• lahkotnost.si
  
• en passant
  
• MEŽICA V BESEDI IN FOTKAH
  
• B-jevo življenje...
  
• KOROŠKA MOJA DOLINA
  
• Črna - kjer se svet začne
  
• NARAVA IMA VEDNO PRAV
  
• Življenja letom…
  
• PECA
  
• Drugi svet
  
• M&M
  
• Več idej kot imate manj vas poslušajo
  
• Moj eDnevnik
  
• Gošavstvo
  
• lahkotnost
  
• Koroška
  

Kot ljubitelj narave sem  večkrat na pohodu bolj na divje, izven znanih poti, zato sem imel priliko videti marsikaj, kar ni za oko in ne za želodec nekoga, ki je navajen samo lepih prizorov. Prizor, ki dolgo ostane v spominu, je dogodek ki sem ga doživel na območja Javorja, bilo je še v času ko smo bili v Jugoslaviji.

Želel sem poiskati neko drugo pot, pa sem se prebijal skozi neko močno zaraščeno strmino, na zgornji strani je bila prepadna skalna stena, tik ob steni ozka steza ki jo je shodila divjad. Pred sabo sem zaslišal šumenje, sem že pomislil na ose in sršene, ko vidim da se na tleh pase velik roj mesarskih muh. Le na čem se pasejo, saj nikjer ni videti kakšne mrhovine, smrdelo pa je po njej. Končno pogledam v zrak in nad sabo zagledam napihnjeno, odraslo govedo, iz njegovega nabuhlega gobca kaplja na tla tekočina, zato roj muh na tleh. Da bi videl zakaj visi tisto govedo v zraku, sem zaokrožil navzdol in se po drugi strani povzpel nad prepadno steno, nad katero je bil pašnik. Kasneje sem izvedel, da je tisto govedo menda pičila neka kača in da so ga želeli vreči čez prepad, pa se jim je govedo zataknilo in obviselo v rogovilah dreves, ki so rasla iz roba prepada. Marsikatera kmetija je takrat še imela kje v gozdu svoje mesto za odmetavanje poginulih živali, v veselje krokarjev, lisic in lovcev.

Danes je vsaka žival oštevilčena in poginulo žival se mora odstraniti v skladu z zakonodajo.

Štefan, v petek pa pridi zraven, gremo na Kal, že več ko deset let je od tega, kar smo vrhove okrog Mežice skupaj prehodili, skupaj popisali geološke, botanične in druge zanimivosti, skupaj smo se imeli lepo, imejmo se zopet tako! Tako so me lepo povabili, ljubezen do take dobre prijateljske družbe ne zarjavi in bil bi tudi zločin, če bi takšno vabilo zavrnil z kakšnim neživljenjskim izgovorom.

Od Kajžarja v Platu smo zasopihali gor proti znameniti cerkvi sv. Lenarta,  za minutko umirili srčni utrip, za napor v še bolj strmo pot v hladen, vlažen in temen gozd.  Ob postanku in slikanju na vrhu Jankovca  smo prav lepo obudili spomin na skupne prijetne trenutke. Razlog, prijetna notranja toplota v prsih, ki jo čuti vsakdo ki je svojo kri oplemenitil z vdihanim čistim zrakom, pa takoj vzdraži nagnjenja po novih podvigih, v hipu je plan izletov narejen za celo leto!

Z Jankovca navzdol smo se odločili za pot v neznano, prehodili smo zelo strm del gozda, ki je prava divjina, divjina, ki jo zaradi nje same spoštuješ, ki v njej paziš na  vsakogar za tabo in pred seboj, da se komu kaj ne zgodi. Sproščeno zadihamo šele na Macigojevem, kjer je v paši živina od kmetov z Plata. Široka, idilično ovinkasta makadamska pot moje prijatelje zvabi v hiter in daljši korak, jaz pa nekoliko zaostanem, saj opazujem pisano gorsko cvetje, vrtam po spominu za imeni raznih poznanih gorskih rož, ki so mi poniknile v pozabo. Glavičasti in klasasti repuš mi ne delata težav, koprivolistni jetičnik, plazeči skrečnik, kaj pa tisti beli klinček, ki je podoben onemu, ki je…, ki na tej višini cveti šele konec julija? Pa tista kukavičnica brez peg, ki je tam zraven že odcvetelega dvolistnega muhovnika?

Malo nad cesto zagledam poginulo mlado govedo, slikam tudi številko na objedenem ušesu, roj mesarskih muh prekriva tudi požrti del gobca, kar za lep čas imam pokvarjeno prej tako prijetno razpoloženje.  Kmalu dohitim družbo, skupaj najdemo pot do Najevnika, kjer se odžejamo z moštom in do kraja spraznimo »dvadeciflaško« žlahtnega.

Ob poti na Andrejev vrh bleknem neumnost, tu pa prvič hodim, za kazen jih od vseh dobim po nečastnem mestu, prvič sem tepen na vrhu, kjer mi dajo ime Andrej!

Zdaj pa je že čas, da si svoja imena zapišem, da ne bom brskal po spominu. Joj, zdaj  imam še en problem - tudi mojemu bratu je ime Andrej!

Udeležba strokovnega izobraževanja za sadjarske mojstre je presenetljivo dobra, razdelili smo se v tri skupine, tako da je vsak lahko in tudi moral aktivno sodelovati, pri rezi in redčenju plodičev. Priznam, da sem se v preteklosti imel za sadjarja, ki je nekoliko korajžen pri redčenju vej na sadnih drevesih, a zdaj vidim da sem literaturo jemal nekoliko prelahkotno. Kako rem sam na svojih drevesih razredčil preštevilne plodove pa drugič, ko bom imel visoko travo pokošeno, saj rabim seno za svoje meketajoče živalce.

Pred »električnem« blokom je majhna zanimivost, hruškovo drevo, z štirimi luknjami skozi deblo, kar pomeni, da se skozi vsako da lepo videti na cvet perunike, ki raste ob drevesu. Ima pa to hruškovo drevo svojo zgodovino, morda pa je za koga od vas zanimiva.

Hruška je bila posajena pred (?) petdesetimi leti, dolgo časa lepo negovana, potem pa je pričela hirati, se naslonila na obcestno svetilko in grozila ji je kruta usoda. Našel pa se je »hofman«, ki je drevesu močno skrajšal vse veje, porezal ves izrojen rodni les in ji z krepkim rezom v krošnjo vrnil ravnotežje. Ker je bila notranjost debla že močno preperela, je z specialnim orodjem izluščil vso gnilobo, do zdravega lesa. Čez tri leta je hruška pričela roditi in nekaj sadežev bo imela še letos – če narava (toča) ne odloči drugače!

Ker se je krošnja drevesa spet nagnila in malo naslonila na luč, ji bo spet treba razredčiti in skrajšati veje.

Včeraj je padla odločitev. Vžgal sem motorno žago in podrl stari čvešpl, domačo slivo, na katerega imam lepe spomine. Bil je moje učno drevo, ko sem ga 1990 dobil v svojo last je bil v gosti družbi drugih sliv, vsa debla trdo pri drugem deblu, za povrh še v precejšnji senci drugih visokih dreves, ki so ležala, pravzaprav visela druga čez drugo. Slika klasičnega, že dolgo zapuščenega sadovnjaka zraven sesute preperele hiše, od katere so za drva odpeljali še tistih par tramov, ki niso bili za kaj drugega kot za drva.

Ko sem porezal vse popolnoma suhe veje, sem moral splezati nazaj na drevo in se z konca najmočnejše veje spustiti na tla, ker je bilo vejevja preveč, da bi se rešil iz njega. Čez par let se je čvešpl nekoliko obrasel in tu in tam tudi lepo obrodil. Ampak leta in nerodna lokacija sta naredila svoje, nadomestna druga drevesa tudi že rodijo in moj starec se je moral posloviti, za drva. Lepa drva, slivov les, je lep les, včasih so ga znali koristno uporabiti za okvirje slik in razne okrasne predmete.

Jaz ga ne bom podprl. Sedaj je že kar gotovo, da bo referendum uspel, buči naše morje bo hrvaško, še zveza borcev z Stanovnikom na čelu grmi, da o našem ozemlju in stiku z odprtim morjem naj odloča neko arbitražno sodišče, kot da ima kdor-koli pravico odločat o naši zemlji in morju? Ni čudno če smo z takšnimi borci za Slovenijo izgubili Trst, Gorico in del Istre. Še besede po vsej Evropi spoštovanega Borisa Pahorja so bile takoj negativno označene, vsak ki navede kakšen upravičen dvom o uspešnosti pravične razsodbe je osmešen, propagandna mašinerija te koalicije  melje vse pred sabo.

Ne, ne bom podprl arbitražnega sporazuma, ker dovoliti, da nekdo razsoja o tem kar je last naše države, je umazano dejanje. Z veseljem bi podprl in Pahorja in Turka in vse ostale, če bi zmogli vsaj toliko korajže, da bi Evropi in Obami in vsemu svetu dali jasno vedeti, da o dokazano našem ozemlju in morju ne bomo barantali, zato stop, Hrvati se naj zdevljejo nazaj kjer so bili pred osamosvojitvijo in pika. Če pa hočejo imeti Hrvaško v EU, pa naj sami poskrbijo, da  mi (Slovenija) ne bomo v ničemer prikrajšani!

A bom jaz nosil odgovornost za lahkomiselnost naših vodilnih politikov?

z drobnimi rožicami so okrašeni. Ojle gremo jih kosit, oj gremo jih kosit. Tako nekako je veselo rad prepeval moj prijatelj, sodelavec in bližnji sosed, po domače Rutar. Se mi kar stoži, ko ga v spominu vidim kako zaneseno prepeva, jaz pa lahko samo sanjam, da bi to lepo vižo spravil na svetlo v za uho sprejemljivi obliki…

Ker pa imam na Mavči bajti prav sedaj travnik v najlepšem cvetju sem se odločil, da ga vam pokažem, preden nastopi za par dni lepo vreme in ga pokosim, da bo seno vrhunska zimska hrana za moje koze. Narava je najboljši šef!

So bila predstavljena prav tam, kjer je najboljše mesto za pogovor o njih, v tihem in čistem okolju, to je na terasi zadaj za stavbo rudarskega muzeja. Tam si lepo odmaknjen od hrupa, steza ob robu gozda in originalna travnata površina te miselno postavi v čas resničnega življenja navadnega rudarja, ki je na delo poniknil v skrivnostni jamski svet, v čisto drugi  http://www.drugisvet.com/    

Prijazna ekipa članov Turističnega društva Mežica in Podzemlja Pece, so v tednu zdravilnih rastlin na Koroškem dopolnili bogato ponudbo zelišč iz narave v zdravo prehrano. Je kar škoda, da ni podobnih dni več, saj je opaziti, da naravi in zdravju ne posvečamo dovolj pozornosti, oboje pa imamo na dosegu roke.

Razstave in pogovora o zdravilnih zeliščih v prehrani se je udeležilo blizu 80 obiskovalcev.

Kje in kdo vse je sodeloval v tej široko zastavljeni akciji, ki je zajela skoraj vso našo Koroško, pa najdete na povezavi članka v Večeru: Teden zdravilnih rastlin

Mnenja kaj storiti z drevoredom, ki je bil v preteklosti že večkrat obrezan na »glavo,« so tako zelo  izenačena, da moram še sam dodati nekaj besed in tudi novo anketo.

Utopija je, da bi lahko iz istega, prej že večkrat skrajšanega drevesa z malo dela in stroška kdo lahko ustvaril spet lepo, majhno in vitko drevo. Sploh pa brez torture z motorno žago. Če bi bili ti javori še zdravi in manj bujne rasti, bi jim še bilo mogoče vdahniti podobo, ki bi zadovoljila oči mimoidočih. Na deblih teh dreves pa je rasla navadna cepilistka, spreminjavi trdikovec, pojavljajo pa se tudi nekatere listarke, značilne za že močno napadena drevesa. Poleg tega močne korenine čez čas načnejo (dvignejo) cesto in pločnik na drugi strani. Tudi preprost ukrep, s katerim dosežemo da iz dnišča debla, (panja) požene novo mlado drevo iste vrste ni najboljša rešitev. Zato v anketi sprašujem, če se naj v bližnji bodočnosti enkrat posadi grmovnice, ki se jih da vzgojiti v manjša cvetoča drevesa in drevesa, ki se jih da krotiti na manjšem prostoru. Seveda mislim na primerno razvrstitev posajenega glede na ujemanje barv in čas cvetenja.

Organiziralo ga je DI Muta, udeležila so se ga skoraj vsa DI iz naše regije, več podatkov pa morda kasneje ko jih dobim v roke. Mi pač manjka novinarska žilica, po navadi sem brez beležke, kar slučajno izvem, pa navadno pozabim…

Za mene je bolj bistveno, da spravim na svetlo občutke in ti so zame fantastični. Sami vadimo v majhni »čumnati« našega narodnega doma, tam pa je bila tekma v perfektno svetli telovadnici, imeli smo dovolj časa za ogrevanje, kar sem z veseljem izkoristil, saj rabim veliko časa, da navadim svojo roko kam približno naj zamahne pri metu v tarčo…

Izkoristil pa sem tudi nekaj časa, da sem si Gornjo Muto malo ogledal in naredil nekaj slik. Pravzaprav bi moral napisat še vsaj dva prispevka, da bi jih del objavil.

Mali jesen prav sedaj na široko odpira svoje velike, rumenkasto bele cvetove. Od blizu si jih lahko ogledate ob leseni garaži, ko od kopališča pridete v bližino domačije Stari. Na več mestih ga potem lahko opazite vse do Črne in do koder so revna in siromašna tla na apnenčevi podlagi. Ker s svojimi koreninami trdno drži narušeno kamnito podlago na strmih pobočjih, je dragocen grm, ki preprečuje erozijo tal. Ker pa je počasne rasti in ne zraste v veliko drevo, pa bi morda bil zanimiv in primeren tudi za posaditev ob kakšni ulici kjer je bolj malo prostora. Ko ga enkrat posadiš in vzgojiš deblo, potem ni več problema z obrezovanjem. Le kdo ve, od kod je enkrat v preteklosti prinesel divji veter prva semena malega jesena v naš zgornji konec mežiške doline. Najbolj pogost je na krasu in primorju, precej ga je tudi ob Savi, morda pa je prišel do nas z pošiljko premoga kot »deputat« iz Trbovelj, Hrastnika.

Priznam da je malo čuden naslov, ampak po daljšem razmišljanju sem se odločil zanj. Koze, sploh pa mladiči, imajo v svojem obnašanju neko čudovito mirnost, ki jo midva z Bajtlarco občudujeva kadar imava počitek po kakšnem delu ali pa jih preprosto samo opazujeva, da mine čas. Praviloma se mati koza ob počitku po paši vleže na suho mesto, mladiča pa se stisneta k njej. Včasih ležita obrnjena vsak v svojo smer, mati pa glavo drži visoko v zrak, prežvekuje in pozorno opazuje okolico. Tako počiva vsaka kozja družina lepo druga blizu druge in zgleda, da jim prav nič ni mar kaj se je zgodilo pred nekaj minutami. Tudi prihodnost jih videti ne skrbi, saj imajo paše v izobilju, pa še polovica koz ima vsaka svojo točko, kjer ograjo preskoči če se ji zahoče malo pašne spremembe. Pa včasih razmišljava, kaj pa mi, ljudje, ki se imamo za razumna bitja. Kaj delamo narobe, da se mnogi ne znamo z svojimi otroki pogovarjat na tak način, da bi jih čustveno navezali nase in bi delovali kot eden. Pri tem ne mislim na kakšno slepo pokorščino ali kaj takega, ker mati koza velikokrat tudi mladiča uboga in gre za njim, čeprav mu z rogovi večkrat da vedeti da je ona ta glavna!

Čeprav je od nove posaditve  že kar nekaj časa, objavljam šele sedaj, ker sem se hotel prepričati, kakšna podoba bo čez štirinajst dni po zasaditvi. Gre za posaditev lepih majhnih drevesc in raznih rož, da se ohrani pogled na obnovljeno stavbo ND. Sedaj je še vse na pravem mestu, upam, da bo takšna podoba ostala še naprej in bo vsako leto lepša. Edino kar me skrbi je, da bo v zimskem času prišlo do poškodb.  Množično obiskane prireditve so v večernih urah in takrat lahko pod z  snegom zakrite posajene grmovnice kdo nehote pohodi.

Prejšnjo nedeljo sem imel priložnost, da sem si privoščil kratek sprehodil skozi Grajski park v Ravnah. V parku so steze na novo prekrili z belim peskom, z zemljo malo zravnali površine in posejali travo. Res hvale vredno dejanje, ki poudari urejeno parkovno površino. Več kot vabljivo za sprehajanje ali lahkotno rekreacijo. Ob vrnitvi iz šole Prežihovega Voranca me je zvabil še pogled na atletsko stezo in DTK, z gimnazijo v ozadju. Tam pa sem bil precej razočaran, saj je ob klopi pred vstopom v park bilo polno razne embalaže, posledica množice mladih, ki jim je vseeno kakšno nesnago pustijo za seboj. Človek bi pričakoval, da imajo ravno mladi že bolj izostren čut do čistega okolja.

Prav zaradi tega manjka Gutnštanar, ki je imel odmeven blog na Večeru, saj stvari pozna bolje kot jaz in tudi ve koga je potrebno opozoriti na nepravilnosti. Sem pa vesel, da je bilo okrog klopi v torek že lepo pospravljeno.

Res je bogata izbira domačih imen za to zgodnjo spomladansko gobo, za katero obstaja cela vrsta zanimivih zgodb. Ena se je zgodila včeraj meni, o tej malo kasneje.

Najprej moja razlaga imena. Da obstaja ime preslica mi je razumljivo, saj je oblika mavraha precej podobna »cvetu« (trosni klas!) velike preslice. Tudi jaz sem že ves začuden opazoval podobnost, saj so si pokonci stoječi »storžki« od daleč zelo podobni. Irs, jirs, je pa žaljivka za nekoga, ki je nepredvidljiv po naravi, kar mavrahi kot tudi mnoge druge gobe tudi so. Mi je pred veliko leti pripovedoval sosed, kako je zavohal pravi čas za njihovo rast, je rekel - kar dišalo je po njih, zato je že ob svitu odpravil na pot, prehodil vse obetavne gozdne poti in pozno popoldan z zanemarljivim vzorcem prepoten prišel domov. Po mavrahih pa je še kar naprej dišalo, še spočil se ni na klopi pred hišo, ko je zagledal med na tleh zloženim lesom za drva lepega čmrčka, malo je odmaknil drugi kos lesa in zagledal celo vrsto lepih zdravih, ki so seveda takoj odromali v kuhinjo.

Moja je pa ta: na poti domov sem zagledal mavrahe kar ob cesti med okrasnim grmičjem. Seveda sem takoj poslikal, normalno da sem jih pustil pri miru, saj imajo lastnika. Doma pa me je le kar precej dvigovalo z stola, ko me zgrabi me pač zgrabi, saj letos še nisem pogledal za njim. Ko pa pridem na svoj teren, sem se pa klopnil po čelu – trava in že davno olistano drevje mi pove, da sem za cel mesec prepozen. Oni, spodaj v mestu so zrasli, ker so prispeli ravno pravi čas v lubju, kjer je bil živ micelij.

Se mi je pričelo malo fecljat v glavi od prepričevanja raznih veljakov naše politike in strokovnjakov, ki so največja imena naše stroke in prava. Res me je zabolela glava in sem šel na pašnik med koze, da malo dol sedem in obudim spomin na davne dni v letu 1976, ko sem kot rudar v Luciji pri Portorožu letoval v našem domu. Takrat se je vedelo, da je meja z Hrvaško pri kamnolomu, takrat še nihče ni vedel za Joška Jorasa, on je moral našim oblastem dokazovat, da je Slovenec na Slovenskem ozemlju in naš državljan, našim oblastem v sedanji državi.

Tako sem malo razmišljal, obenem mikici pulil ceke (klope!) in jo čohal okrog rogov, saj ji tam najbolj paše. Je pa ta kozja dušica brihtna da kaj, kar nekajkrat mi je prikimala naj ji zaupam svoje težave in sem ji preprosto razložil našo politično situacijo;

Lej Mikica, ves ta pašnik znotraj ograje je tvoj in od tvojih prijateljic. Sosed ti ga nekaj arov zasede, za povrh pa še želi dol zadelat tisto luknjo, skozi katero hodiš v dobro pašo izven ograje. Pa je moja Mikica kar hitro »premašinala« podane podatke in začela grdo gledati. Poglej sliko! Sedaj vem kaj moram storiti…

Pod sadnim drevjem v pungratu so posebne, stabilne klimatske razmere,  kjer se dobro počutijo razne cvetlice in trave, ki obožujejo polsenco, za rast rabijo nekaj več vlage in dobro mero humusa. Vse to jim nudi sadno drevje z odpadajočim listjem v jeseni in poseben režim košnje in paše, ki omogoča da se določene rože, tudi trajnice in drugo zelenje dolgo časa obdrži na istem mestu. Tako so ženske dobro vedele kje bo spomladi najprej najlepši regrat, kje bo prva klopšnca in prvi zvonček za na mizo in okensko polico.

Spomladanski žafran, nunka, čvrsti petelinček, podlesna vetrnica, blagodišeči teloh, narcisa in klopšnca so tiste najbolj zgodnje, ki naredijo v pungratu prvo pisano preprogo in so tudi najbolj pogoste. Zlatična podlesna vetrnica je že zelo velika redkost, nekoliko več je je v Mislinjski dolini, pegasti kačnik pa je najden do sedaj samo pri Ježu, Onkraj in ob robu gozda nad Bromanom, Stražišče.

Če se spomniš kakšne cvetice ali trave, za katero veš da je rasla v pungratu, jo naštej v komentarju. Pa hvala za sodelovanje!

Do sedaj je bil kot kakšen poreden mucek, pač kozliček ki lepo raste in skrbi da je poln njegov trebuh. Sedaj pa prihaja njegov čas, ko ga razganja fantovska moč, lepo po kozje nežno jo kaže vsem lepoticam, se jim dobrika in postaja tečen. Saj veste kaj mislim – postaja nevarno, da oplodi svojo sestro ali celo mamo…

Takšno dogajanje je običajno v čredi koz, zato je potrebno kozla redno menjati, da ne pride do oploditve v krvnem sorodstvu. Je tako kot pri človeku, tudi koze se potem izrodijo. Zato mora Piki vzeti slovo na Mavči bajti,  med moje koze pa priti drug dober kozel, ki je sveže krvi. Zato se je Piki postavil na ogled, zamenjam ga za drugega mladeniča, seveda tudi za pravega burskega, lahko je kakšno leto starejši.

Pikijev oče je MAX, po rodu nekje iz Vipavske doline, jaz sem ga kupil od Vilija, ki je bil prejšnji lastnik, on ima svojo živalsko kraljestvo na Kozjeku nad Vitanjem. Mati je Mika, doma je bila v Prevaljah, nad železniško postajo. Če kdo želi, zamenjam.

Sedaj je najlepši čas, da se ozrete na naše koroške domačije, večina sadnega drevja je v cvetju. Pod sadnim drevjem pa pisana množica cvetočih rož, semena zoret hiti, da jih prehitro kosa ne pokosi. V teh dneh in v prejšnjih pomladih sem naredil nekaj posnetkov, naš pungrat je pravi zaklad, lahko reče vsak, ki skozi naše kraje gre!