Ernest je v nedeljo ob 14h prispel v Finisterre, do konca sveta. Tako je pot v celoti po 85 dneh prehojena.
Ob 17h je imel na prvem programu radija Ljubljana javljanje v živo.
V ponedeljek zjutraj je ob 6h odpotoval z avtobusom nazaj v Santiago, kamor je prispel po treh urah vožnje ob 11h in se nato srečal z novinarjem revije El Peregrino, ki namerava objaviti članek o njegovi poti.
Sedaj mu preostane le še najti ustrezen prevoz domov.
Čestitam, Ernest! Naj mir in darovi te poti ostanejo vedno v tebi!
Ernest se je včeraj javil iz Ventas de Naron, 78 km do Santiaga. Zadnje dni hodi samo še v koloni. Prenočišča so polna. Sinoči ga je rešila skupina Špancev, ki si je najela "stanovanje" in njega vzela za podnajemnika. Večina romarjev je Špancev, ki so orientirani na prihod v nedeljo na sam god sv. Jakoba. Ernest načrtuje ostanek poti opraviti v treh dneh, tako, da bo v Santiaguv petek dopoldne.
Prvotno misel, da bi ostal oziroma prišel v Santiago do nedelje 25. je opustil, kajti boji se, da v tem primeru morda niti ne bi mogel priti v katedralo zaradi tako velike množice romarjev in še večje turistov, ki bodo ta dan oblegali cerkev in grob apostola Jakoba.
Ko uredi vse formalnosti v centru za romarje in pridobi Compostelo (potrdilo o opravljenem romanju), bo pri sv. maši za romarje ob 12h. Pri tej maši običajno preberejo imena romarjev in kraje od kod prihajajo, vseh tistih, ki pridejo na cilj tisti dan.
Popoldne bo v glavnem v cerkvi molil za vse, ki so se mu v molitev priporočili.
V soboto bo nadaljeval proti "koncu sveta" do Atlantika pri kraju Finisterre. Od tam se bo vrnil v Santiago predvidoma v torek, poiskal ugoden transport in odpotoval domov.
V dneh, ko bo v Santiagu, naj bi imel, kot je bilo že omenjeno, intervju za revijo El Peregrino.
Ernest vse lepo pozdravlja in se še enkrat zahvaljuje za moralno ali materialno podporo, ki ste mu jo nudili v tem času.
Ernest je že v Galiciji, na 1400m. Pokrajina je zelena, cveti resje in zorijo češnje. Pri prenočišču je odložil nahrbtnik in odšel v vas ponje; to je nekaj med zajtrkom in kosilom. Do Satiaga d. C. ima še 152 km. To razdaljo si bo razdelil na štiri dele, v Santiagu d. C. enkrat prespal in nadaljeval do Atlantika. Spoznava nove ljudi in z njimi popije kavico na poti.Zjutraj gredo ob 4h z lučkami; gleda zvezde, nebo je enkratno, saj ni v bližini nobene razsvetlave. Danes so hodili v koloni. Veliko je domačinov, tujcev je malo. Na poti je prijetno vzdušje, tako da prehodi 20km in sploh ne ve , da je toliko prehodil. Zaželim mu še lepo noč in kmalu na slišanje.
Danes je v prenočišču 14km naprej od Leona. Ima kar težave z vročino in od 14h do 19h ne more hoditi.Vse kar prehodi, je od 4h do 14h, vendar vseeno prehodi 35km. Leone je kar veliko mesto in hoja od enega konca na drugi naporno (vročina, asfalt, beton...) Španska mesta so lepa, stara. Z nekaj romarji je šel ob razpotju 24km po stari poti, kjer ni vasi in 18km ni bilo vode. Zjutraj, ko si hoče naliti vodo je le ta topla in tako je hodil brez vode. Srečal je romarja iz BiH in sta se malo več pogovarjala. Spat bo šel zgodaj, saj ga od utrujenosti in vročine kar zebe.Še lahko noč in sva se poslovila.
Danes le nekaj utrinkov s poti. Ernest je po Španiji naredil že približno 150 km. Iz Pamplone je hodil skoraj v koloni, srečuje precej več ljudi, kot pa takrat, ko sta z Borkom hodila po tej poti. Pozna se, da je letos Jakobovo leto. Včeraj je po vročini naredil med 30 in 40 km in ga je kar malo skuhalo. Prenočišča v Albergih, prenočiščah za romarje, stanejo med 5 in 10 EUR. Za 10 EUR dobiš tudi hrano in lahko si opereš obleke. Če je v vasi samo ena trgovinica, so cene precej zasoljene. Veliko je romarjev iz Argentine, J.Afrike, Koreje, Japonske in ZDA. Ernest vse lepo pozdravlja.
Odločila sta se, da gresta do Lourda po romarski poti, t.j, po gorskih poteh Pirenejev. Noč prej sta spala zunaj. Iskala sta nekaj terena, kolikor toliko ravnega a ga ni bilo. Ponoči se je Ernest prestavljal po strmini.
Včeraj sta spala v predprostoru cerkve. Ker nista imela kaj početi, sta šla že ob 8h spat. Po petih urah se je Ernest zbudil in ležal, ter se premetaval do jutra; vse ga je bolelo. Šla sta po planinski poti in danes kar "padla" v Lourd. Poiskala sta si prenočišče in odšla v cerkev, kjer je bila maša. Procesijo invalidov (od 100 naprej) vozijo prostovoljci. Lourd je turistično mesto, kjer cveti posel. A ko prideš v cerkev in v votlino je občutenje "energije" zelo močno. Ernest je molil za vse.
S Francozom bosta še nekaj dni pešačila skupaj, nato gre Ernest čez Pireneje proti Pamploni.
Današnje prenočišče je kot v pravljici. Če si predstavljamo, da bi šli na Dražgoše in nato še malo višje, tam stoji prenočišče za romarje. Imajo solarni sistem. Oskrbnici sta dve ženski; dobila sta sobo in hrano (čapati, orehe, med in sir). Jesta kar v prenočiščih. Včeraj je Ernest pustil v prenočišču gorilnik in posodo in danes, kot da bi vedeli, so ju v vasi dvakrat povabili na kavo. S francoskim romarjem bosta verjetno hodila skupaj vsaj do Lourda. Danes sta prehodila "dvakrat na Celjsko kočo in nato še na Dražgoše" sedaj hodita po francoskih Pirenejih. Je dobre volje, se pošali in v dobri fizični in psihični kondiciji.
Ernest je ponovno na romarski poti. Romarska prenočišča imajo v oskrbi ljudje, ki so tudi sami hodili po tej poti. Nimajo postavljene cene, ampak samo,koliko sam daš. Včeraj in danes je spal v takšnem prenočišču. Pot je manj naporna in bolj je sproščen, ker ve, kje bo spal. Srečal je romarja in danes sta hodila skupaj. Današnje prenočišče je pod Toulousom, 100 km naprej od Carcarssonna. Pokrajina je podobna kot v Sloveniji. Ko sva se pogovarjala je sedel na klopi v bližini cvetoče in opojno cvetoče lipe. Še 50km in prišel bo v hribe z vzponom na 1700m.
Od Arlesa do Montpelliera je Ernest hodil po romarski poti. Eno etapo je prehodil s francoskima romarjema. Tu se je ločil od romarske poti,ki pelje po hribovitem svetu, saj je njegov nahrbtnik pretežak. Danes je v Narboneu. Iskanje prenočišča mu vzame kar precej časa in tudi zbija moralo .Ker ni vedel kje naj začne, se je obrnil kar na policijsko postajo in jih vprašal,kje bi lahko prespal. Poslali so ga v mesto a ni nič našel. Ta del je zelo drag;pod 70 EUR ni nič. Nazadnje je šel v cerkev in tam "visel" dokler mu niso dali sobe.
V kraju Desire je imel tudi eno dobro izkušnjo. Spal je v hiši za brezdomce. Tisti,ki poznajo, tako kot v Celju hotel Kalifornija.Dobil je večerjo - zelenjavna omaka in njoki s sirom. Spal je s šestimi brezdomci- vsi po vrsti posebneži. zjutraj je imel ob sedmih zajtrk in ponovno na pot. Spremljajo ga čudovite vojnave po rožmarinu, vse opojno cveti. Veliko je tudi vinogradov.
V večjih mestih ne razumejo, da gre peš, pošiljajo ga na avtobuse in vlake, ko jih vpraša za pot. Iz Montpelliera je kar nekaj časa iskal pravo cesto. Na poti je zelo malo črpalk, kjer bi si lahko natočil vodo, pa še te so večinoma avtomatske, zato si kupuje ustekleničeno vodo.Dopoldne spije približno 1/2 l vode, ostalo nadoknadi zvečer-kot kamela. V teh krajih je veliko tujcev, črncev, muslimanov in drugih.
Včasih zjutraj, preden vstane, pomisli, kaj mu je tega treba in bi šel kar na vlak in domov a ko vstane in si oprta nahrbtnik gre ponovno naprej. Brez vere ne gre, če nebi verel, da je na varnem,ne bi šlo.
Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem zadnjič pisala o Ernestu in poti od Celja do Atlantika.
Danes je v kraju Cereste v Provansi in bo prespal v prenočišču za romarje.Del hiše je spremenjeno v sobe s pogradi, kopalnico in kuhinjo. Danes je končal hojo malo prej,da si bo dobro odpočil, umil in skuhal večerjo. Do Arles-a ga ločijo še dve etapi. Provansa je čudovita, ljudje prijazni, nevsiljivi in zaupljivi. Pokrajina je lepa, njive sivke, ki bo kmalu vzcvetela, kupček pri kupčku.
Od Monchinevre do Cereste je devet etap. Pot je zelo naporna v precej hribovitem področju, ki mu je vzelo dosti energije. Spal je v kampih, v šotorih. V enem, ki je bil blizu vode, bilo je mrzlo, se je prehladil, a je kljub temu dobro razpoložen. Spal je tudi na kmečkem turizmu. Gospodinja je najprej zahtevala 50 EUR, ko ji je povedal, da je to preveč in ji na zemljevidu pokazal,koliko je prehodil, mu je znižala na 20 EUR in ko ga je pripeljala do postelje, rekla,da je zastonj. Hiša je kot muzej. V sa vrata so brez ključev. Zunaj je letna kuhinja in gospodinjina torbica je ležala na stolu tako zvečer,kot zjutraj.
Malo nižje od Monchinevra je srečal dva prijazna Ljubljančana, ki sta, ko sta prišla domov, vzpostavila stik z domačimi. Sedaj občuti, da ni več takšnih nitk ki bi ga vezale z domom, kot na začetku.
Lep pozdrav vsem, ki spremljajo njegovo pot in mislijo nanj.
Ernest je pred tremi dnevi stopil na romarsko pot iz Rima do Santiaga de Campostela v Španiji;to je bilo v Piacenci. Pot nadaljuje proti Torinu. V teh krajih poznajo romarje in malo lažje mu je. Srečal je tudi prvega romarja, mladega fanta ,ki potuje iz Francije v Rim.
V treh dneh je prišel že kar daleč, pot bo trajala pot malo dlje, kot je predvideval. V teh dneh je hodil po riževih poljih, povsod je ogromno prekopov,le tu in tam kakšna koruza. Kmetije so zelo velike. Vroče je, okrog 30 stopinj in za zaščito ima odprt dežnik, saj se nima kam skriti ali kje odpočiti na 10-15 km to je 3-4 ure hoje po soncu.
Na cesti so ga danes opozorili na Alberge -prenočišče za romarje v kraju Robbio. Čakala ga je topla voda in postelja. Za večerjo si je skuhal riž z grahom. Je precej utrujen.
Včeraj je spal v župnišču, kjer je bilo še bolj razkošno. Prečkal je tudi most čez reko Pad; je zelo ozek in ko je pripeljal kak večji avto, se je moral stisniti ob ograjo. To je najdaljši most, kar jih je prečkal. Hodil je 20 min ali še malo dlje.
Lep pozdrav vsem, Ernest
Vojka
Dodan komentar jakopa:
jakop, 21.5.2010
Ernest je prispel v Robbio Tu je prijeten alberge za romarje, kjer se bo malo spočil, stuširal in opral, potem pa dalje. Vse lepo pozdravlja. Hodi v glavnem po mojem predlogu, zato vam tu, za boljše sledenje, kopiram del mojega predloga iz foruma Jakobova pot SI: Monselice-Piacenza predlagam: Monselice-Este-Montagnana 25, Montagnana-Legnago-Nogara 36, Nogara-Castel d Ario 23, Castel d A-Mantova 16(malo ogleda ali združitev s prejšnjo etapo), Mantova-Castel Luccio-Bozzolo 30, Bozzolo-San Giovanni-Cingia d. Botti-Malagnino 35, Malagnino-Cremona-Castel Vetro-Monticeli d Ongina 18 Od tu je preko Caorso še 22km do Piacenza. Piacenza-Mozzano 28-Pavia29,5-Castel sant Albino27,5-Robbio 23-Verceli 15-Castelmorfino 15-Chivasso 25-Torino 25-Sacra di San Michele 25- Oulx 6o!!!!-Passo del Monginevro18,5-Montgenevre5 (še bolje je vzeti etape po vodiču Via Francigena). Od tu po GR-653D do Arles z 11 etapami Montgenževre-Vigneaux-Chateauroux-les-Alpes – Chorges-Tallard-Chateaufort-Chateau Arnoux St ALban-Forcalquier-Cereste-PontJulien-Cavaillon-St Remi de Provance-Arles. Od tu vodi Camino de Arles v Compostelo. Da bi šel preko Lurda se od tega Camina odcepi Camino del Oeste de Bigorre (GR 101) in preko Manbourget-Sent Lazar-Ibos-Lurdes. Od tu dalje si pa že šel. Na Camino iz Arlesa se lahko vrneš, ne da bi moral iti nazaj tako, da greš po Via del Piamonte ( GR-78 ). Ob reki-preko Betharran pridemo v Oloron kjer ta pot prečka Camino de Arles. Če boš prečkal Pireneje pri Samportu tu nadaljuješ po Camino de Arles, če pa nadaljuješ po Camino del Piamonte prideš v SJPP po nekih 70 km, od tam pa do Roncesvalles itd itd vse do srečnega konca.
Te dni se je Ernest boril s slabim vremenom in gnečo na cestah, neglede na to ali so glavne ali stranske. Moral je paziti, da ga ne povozijo. Hodil je čez Padovo in nato ob prekopu do Este. Problem je, da ni nikjer klopc, da bi si spočil in mora počivati v gostiščih ali bifejih.
Včeraj je prespal v garaži za traktorje in avtomobile na kmetiji, ki se ukvarja s pridelavo vina. Kmalu po prihodu se je vlila nevihta s točo. Kar malo tesno ti postane, ko vidiš vinograde vse naokrog.
Danes je prišel do lepega starega kraja Montagnana. Prespal bo v hostlu, kjer ga je sprejel prijazen receptor. Skuhal si je večerjo-riž s fižolom in tablico čokolade. Pravi užitek -zopet tuš in postelja. Jutri bo nadaljeval do Piacence.
Rad bi še sporočil Dejanu, ki mu je rekel, naj se obnaša kot turist, saj ne marajo tujcev oz. drugačnosti, da tekst v italjanščini ki mu ga je poslal deluje. Napisal je, če lahko prespi in da gre zjutraj naprej...
Nekaj utrinkov z Ernestove poti po Italiji, od Gorice mimo Benetk, Trevisa proti Padovi. Na cestah je precej prometa; veliki rondoji, tudi do 800 m od enega izhoda, do drugega in če spregledaš enega, imaš kar dosti hoje do pravega. Ko je hotel po manj prometni cesti, se je izgubil in se z velikim naporom pogovoril na bencinski črpalki, kje mora iti, da pride na svojo pot.
Prenočišča so tudi v majhnih in dokaj neuglednih hotelih draga (50 EUR) Spal je na kmečkem turizmu, kjer mu je gospodar dal jajčka še iz gnezda. Skuhal jih je in si naredil solato. Današnjo noč bo spal v garaži ob cerkvi. v kraju Casali približno 40 km pred Padovo.
Z vremenom nima ravno sreče, v glavnem dežuje. Kljub občasnim težavam je dobro razpoložen. Še lep pozdrav vsem, ki ga z mislimi spremljajo in lahko noč.
Ernest se je zgodaj zjutraj odpravil od doma. Hodil je po stranskih poteh i se proti večeru ustavil malo pred Vranskim. Z dovoljenjem lastnika je utrujen zaspal v čebelnjaku.
Naslednji dan ga je pot vodila do Ločice,Motnika, Šmartnega in v Dolu pri Ljubljani je našel drvarnico. Drvarnica je bila blizu pokopališča in dve ženski, ki sta prišli prižgat svečke na grob, sta mu rekli, da ni potrebno, da vpraša duhovnika za dovolenje in lahko tam mirno prespi.Ponoči ga je zbudil hrup in zdelo se mu je, da je nekdo zaprl vrata od zunaj.Potem je bilo vse tiho, čez 10 min je vstal, se prepričal, da je vse vredu, ponovno namestil grablje, s katerimi je zaprl vrata odznotraj, ter zaspal.
Zjutraj je šel preko pokopališča po vodo in si skuhal čaj.Pot je nadaljeval do Ljubljane. Ker je močno deževalo, je prosil za prenočišče v cerkvi Sv Jakoba. Dobil je sobo v enem izmed stolpov cerkve in tam pustil nahrbtnik. Zvečer, po maši, ga je duhovnik pospremil v zakristijo in nesli so knjige v cerkev Sv Florjana. Po maši ga je duhovnik povabil na kavo. Župnik je star 81 let, a bi mu Ernest prisodil kar 20 let manj. Čas je ob pogovoru hitro minil in odpravil se je spat.
Četrti dan je še vedno deževalo. Na Vrhniki si je kupil dežnik. V Logatcu se je ustavil pri znancu Jakobu, kateri je že prehodil to pot. Žena mu je takoj ponudila, da se stušira. Opral si je tudi majice in nogavice, ter vse obesil v poseben sušilnik.Z g.Jakobom sta se pogovarjala dolgo v noč. Tu je prvič prespal v postelji.
Zjutraj je odšel na pot proti Novi Gorici. V Ajdovščini je pil svojo najljubšo kavo in se ob tem spomnil, kako sta tukaj hodila z Borkom. Nadaljeval je do Vipavskega križa in dobil prenočišče v samostanu.Samostan je že poznal, saj je v njem enkrat že preživel teden dni. Zunaj je deževalo, pihalo in prav prijeten je bil občutek, da je na toplem in suhem. Ta dan je bil najtežji do sedaj - 35 km.
Lansko leto sem spremljala in pisala na BLOG pot, po kateri sta hodila Borko in Ernest, POT KURIRJEV IN VEZISTOV SLOVENIJE (Z Braillom po Sloveniji 2009). Vsak dan sem opisala njuno pot in doživljaje na njej.
Letos je na pot odšel Ernest sam, od Celja do Atlantika. Ker je pot dolga, bom pisala tedensko in vam poskušala kar najbolj približati njegove občutke in dogodke na poti.
Vojka
Dodal Dejan: Prepisujem spodnje komentarje Jakopa, da bodo tukaj vidni v članku:
Piše Jakop:
5.5.2010 Ernest je včeraj prespal v LJ pri sv. Jakobu, danes je odšel iz Logatca proti Colu in bo prespal nekje med Colom in Kanalom na Soči. Trenutno dežuje. Razmišlja, da bi težo nahrbtnika znižal na polovico in v Podkraju ali na Colu oddal manjpotrebno in nepotrebno.Sicer mu gre dobro in po planu. Vse pozdravlja. Buen Camino Ernest!
5.5.2010 ob 21:18 Ernest je danes opravil z nadaljnimi 35 ko in spi v Vipavskem križu. Vse pozdravlja
7.5.2010 Ernest zapustil Slovenijo. Maja in še čez, se bo spopadal z Italijo. Predsem s Padsko nižino. Mnogo voda, malo mostov.Iz lastne izkušnje povem, da je ta del za romarja precej neprijazen. Upam, da bodo njegove izkušnje boljše Sedaj se bo usmeril proti Trevizu in severno od Benetk proti Padovi. Pred dnevi, že na Vrhniki je kupil dežnik, ki ga te dni s pridom uporablja. Palerino bo verjetno nekje odložil. Sedaj bodo informacije bolj redke. Če kaj izvem, sporočim. Verjetno vam bo lahko več povedala Vojka. Pozdrav.
Napisati nekaj o sebi, predvsem pa o projektu, ki ga še nisem končal in je še pred mano, ni lahko. Zato mogoče nekaj o sebi. Ko sem začutil leta in da je potrebno predati delo mladim, sem se odločil, da začnem delovati kot prostovoljec. Pomoč je lahko različna, svojo energijo sem usmeril v to, da ljudem pomagam najti pot nazaj k naravi, od katere smo se v tem hitenju precej oddaljili. Pri teh začetkih na Ozari Celje smo se tudi povezali s Planinskim društvom Grmada in bili zelo lepo sprejeti ter deležni podpore na vseh področjih. Seveda kot vživljenju, ko imamo padce in vzpone, se to dogaja tudi nam na Ozari in sedaj je občutiti padec. Verjamem pa, da bo zadeva zopet stekla. Torej v tej želji pomagati, se je porodila ideja o pohodništvu in nekaj let uspešnih na tem področju je dalo izkušnje, ter kot je pravilno, vedno višje cilje, seveda v realnem okviru. Iz skromnih pohodov po okoliških gričih, spoznavanja Pohorja, je skupina dosegala vedno dobre rezultate. S slepim članom skupine sva sama odšla najprej peš v Maribor, kjer so bile Ozarine igre, to nama je dalo poguma za nadaljnjepohode. Še isto leto sva šla peš na morje, na tem pohodu sva bila še posebej deležna podpore društva, potem Camino v Španiji, Pot kurirjev in vezistov, ki sva jo s slepim prijateljem prehodila tri-krat v celoti in v enem kosu. Pot je uradno dolga okoli 1200 km. V projektu Objemi Slovenijo sva v tridesetih dneh objela našo domovino, ob meji od Kopra in okoli nazaj v Koper in tako prehodila več kot 1000 km v enem kosu.
Sedaj, ko je še nekaj dni pred tem, da stopim na svojo najdaljšo pot, mi je nekako težko in hkrati lepo pisati o tem, kaj imam v načrtu za letos. Torej že leta 2004, ko sem bil z Borkom v Španiji, sem se odločil, da se tja še vrnem, če ne prej, ko bo spet Jakobovo leto, to je takrat, kopride god sv. Jakoba na nedeljo, ta svetnik je namreč zavetnik Španije in Portugalske. Mogoče nekaj besed o tem. V Evropi obstaja veliko romarskih poti, najvažnejši in najbolj obiskani pa sta pot v Rim in seveda v Santiago. Pot v Santiago je stara več kot tisoč let. Torej iz celotne Evrope in tudi Rusije romajo ljudje že zelo dolgo, prastare poti so speljane iz vseh večjih središč, s povezavami na te glavne poti je Evropa dobesedno prepletena. Tudi v Sloveniji ni nič drugače in odkrivajo ter označujejo se vedno nove. V Sloveniji obstaja društvo Prijateljev poti sv. Jakoba in njena ustanovitelja gospa in gospodRigler iz Ljubljane, se izjemno trudita, da se poti oživijo in ustrezno označijo. Te poti prihajajo iz Avstrije preko naših krajev in se priključijo na glavno pot, ki je vodila iz Balkana preko Zagreba, Ljubljane v Trst in naprej preko Italije. Torej, če si predstavljamo kot več rek – veletokov, ki imajo vedno manjše pritoke, potočke, torej do izvira in vsak tak izvir je bil romar, ki je poromal iz svojega kraja Kompostelje v Španijo. V tistem času so se ob poteh gradile cerkve, samostani, razvijala mesta, odpirali so se hospici za pomoč romarjem. Veliko romarjev se je ustavljalo v teh krajih, delali za hrano, se učili in prenašali svoje znanje na druge. Tudi takrat so bili nevarni časi in preko nekaterih območij so romarje spremljali plačani vojaki – vitezi. O tem je napisanih veliko zgodb, a vsak romar je zgodba zase. Vsak romar je imel tudi svoj namen zakaj v Santiago. Nekdo je romal iz čistih verskih razlogov, dati čast in spoštovanje sv. Jakobu na ta način, nekateri so se zaobljubili, da bodo po storjenem delu ali ozdravitvi romali v Santiago. Nekateri so bili poslani od duhovnikov, da s tem opravijo pokoro za takrat storjena huda dela – greh. Tisti, ki so lahko, torej premožni, so tudi plačali, da se je romanje opravilo za njih in v njihovem imenu. Kot sem prej napisal, nekateri so bili poslani, da s tem odkupijo svoje grehe, med njimi tudi celjski grofUrlih II, ki je leta 1430 poromal s svojim spremstvom v Španijo. Bilo je obdobje, ko je veljalo prepričanje, da je romanje v Kompostelje višek veljave in največ, kar lahko storiš. Veliko romarjev je na poti tudi ostalo, nekateri so si poiskali nov dom, predvsem na poti domov, ko je bilo romanje že opravljeno, drugi so končali pod meči razbojnikov, drugi spet niso bili kos velikim naporom in se je romanje za njih končalo tragično. Znano je, da so ob slovesu v domačem kraju, pri odhodu, zvonili zvonovi kot na pogrebu in so se od romarja poslovili tako kot da se ne bo več vrnil. Tisti, ki so se po dolgi poti vrnili, so bili deležni velikega spoštovanja in privilegijev. Obogateni z novimi znanji, izkušnjami, so spreminjali takratna prepričanja in način življenja. Romar, ki je prišel v Santiago, je običajno poromal še do Atlantika, tam pobral školjko, Jakobovo školjko in to je bil eden od dokazov v tistem času, da mu je romanje uspelo in je prišel do kraja, ki ga še danes imenujejo konec sveta. Jakobova školjka pa se je do danes ohranila kod razpoznavni znak ter oznaka za Jakobovo pot.
Tako sem prišel nekako do današnjih dni, ko še vedno veliko ljudi roma v Santiago. Sodobni romarji v glavnem po španskem delu »Camina«, na izhodišče pa se pripeljejo z različnih strani sveta. Na poti srečaš popotnike iz Avstralije, Japonske, Amerike in seveda iz cele Evrope. Tudisodobni romar ima vsak svoj cilj in na koncu svoje doživetje. Vsak ima svoj namen, tudi sodobni romarji romajo iz verskih razlogov, potem osebnih, očiščevanje, spoznavanje sebe, srečanje s seboj, avanturizem , pohodništvo, dokazovanje in še bi lahko našteval, vsak ve zase.
Pot, ki jo želim opraviti poteka preko Slovenije do Gorice, severne Italije v smeri proti Torinu, potem preko Francije do Lurda, nato Pireneji in končno Španija. VŠpaniji po zadnjem delu Camina in nato do Atlantika, na »konec sveta«, vrnitev v Santiago, tu pa bom videl, kako bo finančno in časovno, tako, da se bom sproti odločil.
To je zelo na kratko napisano in upam, da bom, ko se vrnem, imeldosti več za povedati o doživljajih na poti, o ljudeh, ki jih bom srečal.
Ob tej priliki bi se zahvalil vsem, ki mi pomagate, da bom lahko tudi z vašo pomočjo prehodil to dolgo pot. Hvala družini, ki me razume in podpira, hvala Hervisu za copate in podporo. Hvala vsem tistim skritim, ki so v mislih in molitvi z mano. Posebno mesto pa gre Planinskemu društvu Grmada za psihološko in tudi izdatno finančno pomoč.
Tako kot vse, se je tudi najino potovanje končalo. Štirideset dni neprekinjenega pohoda, bivanja v naravi, prilagajanja je pustilo več vtisov, kot sem pričakoval. Vse postaviti na svoje mesto, nekaj zapisati, nekaj ohraniti v spominu in seveda tudi pozabiti.
Zahvaljujeva se vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da se je najina pot končala v času, kot sva ga načrtovala, za vse vspodbudne besede, finančno pomoč, za vse kavice, čaje, zastonj spanja, hrano, ki nama je bila od srca podarjena.
Zahvala tudi domačim za razumevanje in podporo, Orlečanom Dejanu in Marji za finančno, tehnično in moralno podporo, Vojki za poročanje na Večerovem blogu.
Noč na Kozleku je bila zelo mrzla in vetrovna. Zaspala sta šele proti jutru in se zato tudi kasneje odpravila na pot. Spust proti Ilirski Bistrici je bil zelo strm. V Ilirski Bistrici sta si spočila; nabavila hrano, pojedla burek in spila kavo. Nadaljevala sta čez Brkine in Matarsko podolje proti Slavniku (1018 m), kjer se bo končala Pot kurirjev in vezistov NOV. V Zarečju sta se ustavila na ribogojnici Bubec, kjer so ju počastili s kavo. Naprej proti Pregarjam (žig TV št. 87) ju je spremljal dež. Obiskala sta znanko Marijo, ki ju je bila zelo vesela. Pošiljata lep pozdrav njej in hčerki. Vedno bolj je deževalo, a sta odšla naprej do Tater. Od Tater do Markovščine (567m) po cesti, ker je bilo čez travnike premokro. V Markovščini je bilo vse zaprto. V Skladaščini sta si nalila vodo, malo manj je deževalo. Zadnji del poti na Slavnik je travnat, spustila se je megla in začelo je pihati. Na koči na Slavniku sta se preoblekla in odtisnila še zadnji žig TV št. 88. Pihal je leden veter, da sta kar drgetala in odločila sta se, da se spustita do Podgorja. Vesela sta bila, da sta se umaknila iz Slavnika. Bila sta že štirikrat, a še nikoli po takšnem vremenu. V Podgorju sta naletela na zaprto gostilno, a ker nista imela druge izbire šla na zadnjo stran in pozvonila. Malo sta morala počakati in dobila sta sobo s tušem. Javljata se iz Rižane, na poti do Medobčinskega društva slepih in slabovidnih v Kopru, da predata še zadnjo, v brajici napisano, POSLANICO predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Na društvo bosta prišla okrog 16h.
Iz Postojne sta se povzpela na Javornik (1268m, žig TV št. 83), ki je tretji najvišji vrh Javorniškega višavja in je del Snežniške planote. Bilo je mrzlo in močno je pihalo, zato sta se spustila do nekdanje italijanske vojašnice Fortin, kjer sta našla zavetje in si skuhala kavo. Z Velikega Javornika je do Mašuna (1022m) približno 7 ur samotne poti. Zaradi divjadi (medvedi, risi, volkovi...) je ta najdaljša etapa lahko precej nevarna. V vodniku priporočajo hojo v skupini. Gostilno na Mašunu (žig TV št. 84) ima v najemu Erika Bolčina, ki jima je dala prenočišče brezplačno. Spala sta na posteljah, v spalkah. Na Mašunu ju je pričakal prijatelj iz Celja, Risto z ženo. Predal jima je tudi denar, ki ga je zbral in ga bosta imela za dva dni.
22.06.2009
Z Mašuna do Velikega Snežnika (1796m, žig TV št. 85) je 4 ure hoda. Na Velikem Snežniku je pihal močan veter in z neba je pršelo; verjetno je bilo nič stopinj. Tudi v koči je bilo mrzlo, zato sta spila čaj in se poslovila. Pot navzdol je bila nevarna, spolzke skale, nato razrit in blaten kolovoz. Na Planinskem domu na Sviščakih (1242m) sta pojedla joto in spila kavo. Ustavila sta se na Okroglini, kjer sta enkrat že spala, pri Zidarjevih. Gospod ju je povabil na kavico in kekse, kjer sta se ob prijetnem pogovoru zadržala skoraj celo uro. Prenočila bosta na Kozleku (997m) v zavetju pod stopnicami Planinske koče (žig TV št. 86). Oba se dobro počutita in še vedno razpoložena za šale.
Zbudila sta se v lepo sončno jutro. Kjub temu, da podloga ni bila ravna, sta dobro spala. K sreči ni bilo rose in sta šotor lepo zložila. Dobila sta zajtrk, se poslovila in odšla proti Kmečkemu turizmu v Abramu pod Nanosom (žig TV št.80). Gospodar ima medveda za katerega pravi, da ima 300 kg, je lenuh, samo je in spi. V naravnem okolju ne bi preživel. Od Furlanovega zavetišča pri Abramu do koče na Nanosu (1240m, žig TV št. 81) je 2 uri hoda. Oskrbnica jima je spekla jajca in prinesla še štrukle. Za kosilo jima ni nič zaračuna in rekla, da lahko še prideta za 2 do tri dni. Proti dolini je izredno težka in nevarna pot, ponekod ozka in prepadna. V dolini se jima je pridružil lovski pes in ju spremljal kar 2 km, dokler ni nek voznik ustavil in ga prepoznal. Poklical je lastnika in ga naložol v avto. Iskala sta najbližjo pot do Postojne (žig TV št. 82), kar preko travnikov. Pri eni hiši sta gospo prosila za vodo, prinesla jo je in nato še pomagala Borku, ki je dobil klopa na zgornji del roke in mu ga je zelo vešče odstranila. Nekako ga je zavrtela in je sam odstopil, zanimivo. V Postojno sta prišla malo pred 20. uro. Spala bosta v edinem postojnskem hostlu, ki se nahaja v lesarski šoli. Nakupila sta živila za par dni, ker na poti do Ilirske Bistrice ni nobene trgovine. Ob 21.00 sta bila dogovorjena z Dejanom in Marjo.
20.06.2009
Zaradi močnega dežja (zelo močan naliv, spremlja ga še veter, ki piha iz vseh smeri in si v trenutku cel premočen) sta se odločila, da dan preživita v Postojni. Zjutraj sta pojedla pirin kruh, ki jima ga je prejšnji večer spekla Marja. Odšla sta do bankomata in se vrnila čisto premočena. Uporabila bosta plan C (plan A - hoja, plan B - hoja in postanki, plan C počitek)
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
