Za ljudi, ki z vrhunskim športom nimajo nikakršne zveze, so mediji, ki tendirajo k pretiranem moraliziranju, obtoževanju in posledičnem etiketiranju športnikov, katerim na naključnih preizkusih odkrijejo prisotnost teh in onih, prepovedanih snovi v krvi, edini vir "znanja" o zloglasnem "dopingu" - tako se nemalokrat zgodi, da še "včerajšnji" idoli, življenski in športni vzorniki, družbene ikone in svojevrstni "polbogovi", čez noč postanejo ožigosani za "izdajalce", "razočaranja", "prevarante", malodane "zločince", postavljane ob bok morilcem, posiljevalcem ; "posiljena" je bila pač še ena premnogih "iluzij", ki obvladujejo naša življenja, iluzija o "športnikih", kot poslednjem stebru poštenosti in "moralne integritete". Kot so jih poprej, ob dejstvu, da gre pri vrhunskih športnikih ponavadi za ljudi, v najboljšem primeru povprečne inteligence, razgledanosti in "moralnih kapacitet", nerazumno, pretirano poveličevali, malikovali in postavljali na piedestal "odličnosti", jih zdaj, ko so izvedeli za njih "temno skrivnost", povsem iracionalno, poizkušajo, kot "prah pomesti pod preporgo", se distancirati od njih ; nemalokrat se zgodi, da "dopingirane" športnike, nič krive, nič dolžne, zapustijo, jim obrnejo hrbet tudi najbližji, kot bi s tem želeli sporočati, da so oni "moralno neoporečni" - športniki, ljudje z vsemi emocionalnimi potrebami, pahnjeni v cirkus vrhunskega športa, kjer so sami le navidezno najpomembnejši člen "na paradi", ostanejo sami in zapuščeni od "vseh in vsega".
Seveda se športniki tudi sprenevedajo ; nihče, ki ga dobijo na doping testu, seveda ni tako zelo naiven in neveden, kot se ob postfestumskih tiskovnih konferencah zdi, nikomur niso v jutranji čaj vlili čudežnega napitka, ki jim je čez noč napihnil mišice in povečal zmogljivosti - doping je zadeva, ki zahteva sistematično, vsaj nekaj tedensko doziranje in trdi trening. Ko športniki pridejo do nekega nivoja, ko trenerji, ki seveda posedujejo insajderske podatke o treningih, prehrani in posebnih dodatkih, ki so v tistem trenutku "najboljši", ocenijo, da so dosegli limite, ki jih brez zgoraj omenjenih "dodatkov" ne bodo mogli preseči, jim predstavijo zgolj dve poti - ena vodi v amaterizem in počasni zaton v povprečnost in neprepoznavnost, druga pa v svet vrhunskega športa, svet, kjer se da imenitno zaslužiti, poseči po slavi in občudovanju "ljudskih množic", venomer željnih "iger", a tudi svet, ki s seboj prinaša nujno nevarnost dolgoletne uporabe sredstev, katerih morebitne stranske učinke je nemogoče preveriti "čez noč".
Stanje v vrhunskem športu, ki ga obvladujejo farmacevtske in drugačne korporacije, profitna mašinerija, ki tem, na rovaš naivnosti konzumentov, ki padajo na še tako benigne marketinške poteze, prinaša nezamisljive dobičke, katerih majhne, a življensko egzistenco zagotavljajoče dele pogače, odpadejo na neposredne proizvajalce, tekmovalce in njihove, nemalokrat, bolestno ambiciozne trenerje, strokovne štabe, javnosti pa dajejo iluzijo o postavljanju rekordov, kot znamenju nenehne človekove volje, želje po napredku, ki ga žene čez meje mogočega, je takšno, da se športniki, ki ne želijo jemati prepovedanih substanc, udeležujejo obskurnih, vaških mitingov in da tisti, ki jih dobijo, odkrijejo, prihajajo iz držav, sredin, premalo podprtih z izrazito močnimi gospodarskimi lobiji in farmacevtskimi koncerni, ki so pripravljeni z razvojem vedno novih sredstev, kreirati, ustvarjati vedno nove "športne fenomene".
Tako je dejstvo, da "javnost", ljudje, vsi mi, ki se ob tovrstnih dogodkih zgražamo, ne poznamo pa ozadja vrhunskega športa, ki je veliko neizprosnejši, kot si povprečni lokalni kibic lahko zamisli, krivično do "ujetih v dejanju". Rešitvi sta le dve in obe sta skrajni, mnogim najbrž nezamisljivi - lahko, bodisi, ukinemo vrhunski šport, ki je s svojo gonjo za večnim lovljenjem novih rekordov odšel daleč, predaleč, ko z nujnostjo odkrivanja vedno novih možnosti boljše regeneracije mišic in njih rasti, tvori začaran krog, v katerega se ujamejo vsi, ki se podajo na to pot, bodisi legaliziramo doping in pustimo, da se generacije vrhunskih športnikov, če se že morajo uničevati, uničijo vsem na očeh in brez spremljajoče slabe vesti.